Kontakni podatki:
Etnološko društvo Srečno
Migojnice 6, p.p. 7, 3302 Griže
Tel.: 051 253 015
E-pošta: jozef.hribar@gmail.com
Muzej je odprt
nedeljo dopoldne od 10. do 12. ure sredo od 15. do 18. ure
ali po predhodni najavi.

Filmi

LIBOJE SKOZI ČAS

 

Izviri naše dediščine; dokumentarni film
LIBOJE SKOZI ČAS
Založništvo; Griže: Etnološko društvo Srečno, 2013, DVD video, 20 min

Liboje so najstarejši industrijski kraj v spodnji Savinjski dolini. Zaznamujejo ga manjše kmetije po gozdnatih vzpetinah severnega dela Posavskega hribovja. Zaselke Kurja vas, Straža, Slovenski Dol obkroža hriboviti del Kotečnika, Gozdnika, Pernice, Velikega Slomnika, Maliča, Medvedjeka in Straže. Težaven teren je oviral obdelavo zemlje. Geološka sestava območja je omogočila odprtje rudnika, premog kot energetski vir pa je dajal možnost razvoja steklarne, nato pa tovarne keramičnih izdelkov.

Zaposlitev prebivalstva je kraju prinesla socialno preobrazbo, kot pravi Milan Natek. Število prebivalcev je raslo, do prve svetovne vojne tudi na račun priseljencev. Nemško govorečih je bilo v kraju okoli 130. Razvoj industrije je omogočal tuj kapital. Lastniki tovarn so bili tudi lastniki jamskih mer in se menjavali. Po prvi svetovni vojni je tovarna keramičnih izdelkov prešla v državni sektor. V njej je delalo okrog 500 ljudi. Delovni pogoji, kot jih opiše Martina Maček, ki je v tovarni delala 30 let, so bili težavni. Razmere v rudniku so bile zaradi pogostih vdorov vode težavnejše kot v rudniku Zabukovica, pove Anton Vindiš, ki je kot rudar delal v zabukovškem in libojskem premogovniku.

Ob trdem delu  so ljudje in lastniki tovarn rabili spodbudo in sprostitev. Rudarji in keramiki so v prostem času bili gradniki kulturne dediščine. Pomembna začetnika sta bila Karel Pečnik in Anžel Šustar. Temelji libojske kulturne dediščine se z organiziranim delom začnejo v letu 1924 v okviru društva Radost s prvo sekcijo tamburaškega zbora. Bogata je zapuščina  kmečkih, rudarskih in tovarniških rodov, ki so dejavnost  združevali v okviru Delavsko-prosvetnega društva Svoboda, ustanovljenega leta 1929. Na pomen trme in vztrajnosti, da se ohranja doseženo, da se ohrani srčna vaška kultura, ki bogati in plemeniti ob vsakem dotiku, in na pomen prenosa na mladi rod opomni Jolanda Železnik.

Pobuda za ustanovitev godbe na pihala je bila na strani lastnikov rudnika v letu 1934. Vse od takrat so se menjavali glasbeniki, dirigenti in vodstvo, a čvrste korenine godbe na pihala so vzdržale in godbeniki so po drugi svetovni vojni zopet združili moči, da gre glasba iz roda v rod, pove Jožef Jančič. Pomembna pridobitev za še boljše delo godbe so bili novi  prostori v domu kulture, pridobljeni v letu 1973.

Etnološko kulturno društvo Srečno v filmu opozori na spreminjanje fizionomije življenja kraja in krajanov Liboj skozi čas ter sovplivanja kulture in dela ljudi v kraju.


Nazaj